Datum: 30. 9. 2013

Peter Ogrinc je eden tistih bolnikov, ki ga je od točke, ko so mu povedali, da bo za njegovo življenje potrebno novo srce, spremljala sreča. »Strašansko hitro sem prišel do novega srca. Celo mogoče prej, kot bi ga res nujno potreboval. Ker pa je prišla ta priložnost, ker se je vse ujemalo, sem jo seveda izkoristil,« pravi Peter, ki živi s presajenim srcem.

Čigavo srce utripa v njegovih prsih, ne ve. »Tega podatka ne povedo, pravijo tudi, da ni dobro, da bi bolniki to vedeli.« Nekateri s presajenim srcem kljub temu čutijo potrebo, da bi prišli do te informacije, drugi spet ne. »Jaz tega ne vem in tudi ne vem, kako bi se to obneslo,« pravi Peter.

Njegovo življenje se je po operaciji spremenilo, ne pa v nekem »filmskem« smislu. »Ne tako, kot pravijo eni, češ da sem zdaj pa navade tistega drugega prevzel ali pa da mislim tako, kot je lastnik srca. To ne drži. Drži pa, da se spremeniš sam!« Tu Peter izpostavi, kako takšna operacija, ki se prav lahko tudi ne bi obnesla, spremeni človeka, da začne drugače gledati na življenje in svet. »Mogoče se začneš malo manj sekirat in več naredit le zase, postajaš bolj pazljiv in bolj znaš ceniti prave stvari.«